Napovedi letošnjega zmagovalca...

Letošnja velika turneja Giro d'Italia ni prinesla napetih trenutkov. Vse je zelo predvidljivo. Tudi ko smo v našem lokalu spremljali prenose etap, smo vnaprej napovedali potek etape. Vsi smo bili pametni, a na koncu etape je bilo približno tako, kot smo predvidevali. Skoraj ni bilo prepirov in kreganja haha. Ponavadi se na vseh dirkah malo skregamo. Tokrat nismo! (hahaha) Že dolgo nimam svojega najljubšega jahača. Za koga bi navijali? Šefa sem tudi vprašal, koga bi si želel končne zmage, pa tudi on ni vedel. Smo se pa strinjali, da nam Carapaz ni všeč. (vau) In zdaj boš rekel, zakaj pa ne? Enostavno nam ni všeč. Res je, da vozi najlepše kolo za nas, ni pa prijeten kolesar. Je pa vsekakor v dobri formi. In tako smo se odločili, da bomo držali pesti za Avstralca.

Najboljša zmaga Jaija Hindleyja! Enkrat je že zmagal in zelo smo si želeli, da zmaga. Bora-Hansgrohe je pokazala zelo dobro timsko delo. Po mojem mnenju. Zelo so me presenetili. Pokazali so nekaj novega. Kämna se je izkazal za odličnega pomočnika in celotna ekipa je rešila veliko stila od tega, kar ni Sagana.

Okus Gira di'Italia

Ker je del 19. etape potekal na slovenskih tleh, smo se odločili, da je ne bomo zamudili. Čez dobra dva dni smo lokal zapustili in se s skupino prijateljev odpravili v Kobarid. V četrtek smo kolesarili iz Ljubljane. Pet moških in dve dekleti. Boško je sestavil res lepo pot. Če me spremljate na Stravi, si ga lahko ogledate. Čas nam je služil! Peljali smo se mimo Škofje Loke, do Železnikov, kjer smo se ustavili na kavi. Malo smo spili, se malo odpočili in se povzpeli na Petrovo Brdo. Boško se je zaletel v zadnje serpentine, jaz in šef za njim, ostali niso sledili. Skok je uspel! (hehe). Nekaj ​​kilometrov prej smo v vasi Kneža zavili na Podmelec in se po lepi cesti, brez prometa in skoraj brez žive duše, pripeljali do Tolmina. Od tu smo bili hitro v Kobaridu. In tukaj je vse rožnato! Lepo urejene ulice, šola, vrtec, gasilski dom, lokali, hotel,… Skratka vse. Natakarji v rožnatih majicah, natakarice z rožnatimi nohti in celo prodajalke so bile vse v rožnatem.

Združevanje trdega dela z zabavo !

Nahajali smo se malo iz Kobarida, v vasi Mangold. Do tja je slabih 5 kilometrov klanca! In tako smo šli gor le mi in seveda Boško. Drugi so šli z avtomobili. In splačalo se je. Tanja bravo! Rezervirala je res lepo hišo, s čudovitim pogledom na gore. Hitro smo se namestili in Ali je že zakuril žar. Tjaša je od nekod potegnila ogromen zvočnik za karaoke in začelo se je! Odlična hrana, pijača, ples in karaoke. In potem Boško skliče sestanek. Načrtujte za jutri. Res je razlagal eno uro, a naj povzamem. Prevozili smo 40 kilometrov, naredili 1700 višinskih metrov, nato pa navijali. Ojoj! Ura je že skoraj polnoč, plešemo, zjutraj pa… Zjutraj smo vstali, se oblekli v kolesarska oblačila in vse odpeljali po Boškovih navodilih. Lepa pot, polna razgledov in seveda strmih klancev (hahaha). Iz Kobarida na Livek, nato na Kolovrat, spust na Dreko in nazaj na Livek.

Zabava dirkačev... ja, prosim!

Za kosilo smo imeli testenine s tartufi. Super! Narejeno na stojnici pri Livku, a boljše kot v restavraciji s petimi zvezdicami. Na tej stojnici so imeli tudi luštno pivnico, dolgo kak meter in pol (hehe). Jo je pa brez težav prenašal naš mali Dani. Kmalu smo zaslišali helikopter, hupanje in vpitje. Pograbili smo slovenske zastave in navijali. In za koga? Da, za vse! Ker smo danes že prevozili ta klanec, smo občudovali vse tekmovalce, ki so na ta isti klanec prileteli z neverjetno hitrostjo, kot nas je pritegnilo (visoko). Boško in Ali se nista mogla upreti majhnim rožnatim otroškim kolesom ob cesti in sta jih zgrabila ter se z njimi zapeljala ob pelotonu in disko skupini. Tekmovalci so se jim smejali, van Der Poel se je smejal od smeha. Upali smo, da bo v tej fazi prišlo do kakšnega napada, vendar je bilo mirno. Če jutri ne bo napada, mi bo ta Giro res ostal v spominu kot najbolj dolgočasen, odkar spremljam kolesarstvo.

Zadnji vzpon za zmago...

Prišli smo v Kobarid, kjer smo imeli avtomobile. Preoblekli smo se v »giro« uniforme in roza majice organizatorja. Na glavnem trgu so se že zbirali kolesarski navdušenci od vsepovsod. Samo sprehodili smo se čez trg in srečali veliko znanih obrazov. Na odru se je že ogreval ansambel »Zvita feltna«. Fantje so bili fenomenalni, mi pa tudi. Po vseh prevoženih kilometrih smo plesali do poznih ur in s tem se je naš "Giro" zaključil. V soboto je deževalo in odpravili smo se nazaj v bar. Skupaj z gosti smo spremljali zadnjo etapo, ki bo prinesla spremembe. In res! Zadnji vzpon na Marmolado (Passo Fedaia) nam je postregel z zanimivimi dogodki. Najprej smo upali, da bo etapo dobil Slovenec Domen Novak - Lojz. Žal mu ni uspelo. Nato je ekipa Bora-Hansgrohe z odlično predstavo dosegla svoj cilj. Znebili so se Carapaze! Jai je bil opazno premočan zanj in zato je prevzel rožnato majico. Naj povem, da sem ta vzpon že opravil. No, bolje bi bilo, če bi rekel, da me vleče na vrh. Sploh nisem vedel, kam grem. Bili smo z družbo in sem se kar peljala, kamor so rekli. Naporen vzpon. Strmo. Zadnja dva kilometra ti ne dopuščata niti malo počitka, ni možnosti za obračanje nog. Med zadnjim ovinkom sem mislil, da se bom malo naslonil na varovalno ograjo, šele potem nisem speljal. (hahaha) Jai Hindley je pravkar pognal pedala do vrha in prišel v cilj z velikim nasmeškom.

Ne nazadnje...

Končno je prišla zadnja nedelja. Kronometer. Sprememb na vrhu nismo pričakovali. Kolesarili bi po dveh progah različnih težavnosti, si ogledali kronometer in zaključili z risanjem kolesa Pony. Tako da smo se imeli lepo. Kakorkoli že, prišli so fantje iz Kofirajrja (podkast ob kavi). Proti koncu kronometra se nas je zbralo ogromno. Lokal je bil poln. Vsi smo spremljali zadnje trenutke kronometra. In spet jaz s svojo opazko. Gledal sem naše goste. Nekateri so res pravi kolesarji, nekateri malo manj, pa tudi tisti, ki to sploh niso. A tudi oni so si vse skupaj z zanimanjem ogledali. "Koliko časa do starta?", "Koliko?", "Kdo začne prvi", "Zakaj ga je dohitel?" »Veliko vprašanj. Tisti, ki vedo, zakaj, odgovarjajo mirno, tudi šef. In vse skupaj je res luštno.

Dobili smo zmagovalca!

Giro d'Italia 2022 je končan! Ne tukaj še. Imeli smo pripravljenih 10 vrečk lepih nagrad in seveda roza kolo Pony. Med nagradami so bili puloverji, polo majice in bidoni Approveda, keramični kozarci in foto stojalo Kofirajd ter še nekatere malenkosti naših dobaviteljev. Glavno nagrado za kolo Pony je prispeval Velo Črnuče. Na to so čakali stari in mladi, žene in moški, pa tudi nekaj psov, ki so bili takrat v lokalu. (hahaha) Kolo je osvojila Irena, ki je tako zajokala, da mu je pes Arči pobegnil pod mizo in tam ostal dolgo časa.

Gostje so se počasi razšli, s šefom pa sva že začela pakirati roza rekvizite. Vse rožnate balone je pobral lokalni estradnik in jih odnesel neznano kam. Tako smo se tri tedne zabavali v rožnatem, zdaj malo premora, potem pa bomo lokal oblekli v rumeno!

Do takrat pa se nam pridružite na naših sredinih krogih. Zberemo se vsako sredo ob 16.45, se razvrstimo v različne jakostne skupine, naredimo lepih 50 km in poklepetamo ob pijači. Vikend izlete redno objavljamo na družbenih omrežjih. Se vidiva!

ZAKLJUČEK GIRA NAS JE UTRUDIL

Letošnji grand tour Giro d'Italia ni prinesel kakšnih napetih trenutkov. Vse je potekalo zelo predvideno. Tudi, ko smo gledali prenose etape pri nas v lokalu, smo že v naprej napovedali potek etape. Vsi smo pametovali, a na koncu etape je bilo približno tako, kot smo napovedali. Kregov in prepirov skoraj ni bilo. Po navadi se pri vseh tekmah vsaj malo skregamo. Tokrat se nismo! (hahaha)

Jaz dolgo časa nisem našla svojega favorita. Za koga bi navijala? Tudi šefa sem spraševala, komu bi želel končno zmago, pa tudi nisem vedel. Bila sva pa složna, da nama Carapaz ni všeč. (ojoj) In sedaj boste rekli, kako da ne? Pač nam ni všeč. Res, da vozi nama najlepše kolo, a ni simpatičen kolesar. Je pa dober in v formi. In tako se sva odločila, da drži pesti za Avstralca. Naj zmaga Jai ​​Hindley! Enkrat mu je zmaga že ušla in res sva si želela, da zmaga . Bora–Hansgrohe je pokazala zelo dobro timsko delo. Moje mnenje. Mene so presenetili. Pokazali so nekaj novega. Kämna se je izkazala kot odličen pomočnik in celotna ekipa je zelo spremila stil od kar ni Sagana.

Ker je potekal del 19. etape po slovenskih tleh, se je vse odločilo, da tega ne bova zamudila. Za dobra dva dni sva zapustila lokal in s skupino prijateljev odšla v Kobarid. V četrtek smo s kolesi štartali iz Ljubljane. Pet mož in dve deklini. Boško je sestavil res lepo traso. Če mi slediš na Stravi, si jo lahko ogledaš. Vreme nam je služilo! Peljali smo se mimo Škofje Loke, v Železnikih, kjer smo se ustavili na kavici. Malo smo se napojili, malo spočili in se vzpeli na Petrovo Brdo. Boško se je zapodil v zadnje serpentine, jaz in šef za njim, ostali niso sledili. Skok je uspel! (hehehe) Nato smo se dolgo časa spuščali proti Mostu na Soči. Nekaj ​​kilometrov prej smo v vasi Kneža zavili na Podmelec in se po čudoviti cesti, brez prometa in skoraj brez žive duše pripeljali v Tolmin. Od tu pa smo bili hitro v Kobaridu. Tukaj pa vse roza! Krasno okrašene ulice, šola, vrtec, gasilski dom, lokali, hotel,… Skratka vse. Natakarji v roza majicah, natakarice z roza nohti in celo prodajalka v trgovini vsa v roza. Da ti grejo kocine pokonci! Zabava se je začela že ta dan.

Mi smo bili nameščeni malo ven iz Kobarida, v vasi Magozd. Do tja pa še približno 5 kilometrov klanca! In tako smo se gor odpravili samo midva in seveda Boško. Ostali z avtomobili. In se je izplačalo. Tanja bravo! Rezervirala je res čudovito hišo, s čudovitim pogledom na gore. Hitro smo se namestili in Ali je že zakuril žar. Tjaša je iz nekega pritegnila ogromen zvonec za karaoke in začelo se je! Odlična hrana, pijača, ples in karaoke. In nato Boško skliče sestanek. Plan za jutri. On ga je sicer razlagal eno uro, vendar naj povzamem. Prevozimo 40 kilometrov, naredimo 1700 m višincev in nato navijamo. O mati mila! Ura skoraj pol noč, mi plešemo, zjutraj pa… Zjutraj pa smo vstali, se oblekli v kolesarska oblačila in odpeljali vse po Boškovih navodilih. Krasna trasa, polna razgledov in seveda strmih klancev. (hahaha) Iz Kobarida na Livek, nato na Kolovrat, spust v Dreko in nazaj na Livek. Čisto enostavno.

(če verjameš) Pred kosilom. Fuži s tartufato. Odlični! Narejeni na stojnici na Livku, ampak boljši kot v restavraciji s petimi zvezdicami. Na tej stojnici so imeli tudi luštno stojalo za pivo. Dolgo približno meter in pol. (hehehe) Ga je pa z lahkoto nesla naša drobna Dani. Ko smo se napojili, pa smo že zaslišali helikopter, trobljenje in vpitje. Pograbili smo slovenske zastave in bučno navijali. A za koga? Ja, za vse! Ker smo ta klanec danes že zvozili, smo občudovali čisto vse tekmovalce, ki so z neverjetno hitrostjo leteli v ta isti klanec, kot smo se mi pritegnili. (hihihi) Boško in Ali se nista mogla upreti z majhno rožo otroškim kolesom ob cesti in sta jih pograbila, ter se z njimi vozila ob pelotonu in disko skupini. (O moj bog!) Tekmovalci so se jim smejali, van der Poel je crkaval od smeha. Upali smo, da se bo na tej etapi zgodil kakšen napad, a vse po starem. Če jutri ne bo napada, bo pa res tale Giro ostal v spominu kot najbolj dolgočasen od kar spremljam kolesarstvo.

Spustili smo se v Kobarid, kjer smo imeli avtomobile. Preoblekli smo se v »giro« uniforme, roza majice organizatorja. Na glavnem trgu so se že zbirali ljubitelji kolesarstva iz vseh koncev. Samo sprehodili smo se čez trg in srečali veliko poznanih obrazov. Na odru se je že ogreval ansambel Zvita feltna. (hahaha) Fantje so bili fenomenalni in mi tudi. Po vseh prevoženih kilometrih smo še plesali do poznih ur in tako zaključili naš »Giro«. V soboto je padal dež in odpravila sva se nazaj v lokal.

Skupaj z našimi gosti sva si ogledala še zadnjo etapo, ki bi prinesla spremembe. In res! Končni vzpon na Marmolado (Passo Fedaia) nam je postregel z zanimivim dogajanjem. Najprej smo upali, da bo etapo dobil Slovenec, Domen Novak – Lojz. Žal mu ni uspelo. Nato pa je z odličnim nastopom dosegla svojo ekipo Bora–Hansgrohe. Otresli so se Carapaza! Jai je bil zanj občutno premočan in tako je prevzel roza majico. Naj povem, da sem ta vzpon že odpeljala. No bolje bi bilo če bi rekla, da sem se pripeljala na vrh. (bruh) Pred leti. Jaz sploh nisem vedela kam grem. Bili smo z družbo in sem se pač vozila kamor so rekli. Naporen vzpon. Strm. Zadnjih dva kilometra ti ne dovolita niti malo počitka, ni možnosti, da bi zvrtel noge. Predzadnji ovinek sem pomislila, da bi se kar malo naslonila na zaščitno ograjo, samo potem ne bi več speljala. (hahaha) Jai Hindley pa je kar vrtel pedale do vrha in prispel v cilj z velikim nasmeškom.

Končno je prišla zadnja nedelja. Kronometer. Sprememb na vrhu nismo pričakovali. Pri nas smo imeli pripravljen lep program. Kolesarili bi po dveh različno težkih trasah, si ogledali kronometer in zaključili z žrebanjem kolesa Pony. Pa nam je zagodlo vreme. (piiii…) Vseeno so prišli fantje iz Kofirajda (podcast ob kavi). Proti koncu kronometra nas je nabralo ogromno. Lokal je bil poln. Vsi smo spremljali zadnje trenutke kronometra. In zopet jaz z mojim opazovanjem. (hihihi) Opazovala sem naše goste. Nekateri resnično pravi kolesarji, nekateri malo manj in tudi taki, ki sploh niso. A tudi ti so vse skupaj gledali z zanimanjem. »Na koliko časa startajo?« , »Koliko jih je?« , »Kdo starta prvi« , »Zakaj ga je dohitel?« Ogromno vprašanje. Tisti, ki vejo zakaj gre jim mirno odgovarjajo, tudi šef. In vse skupaj je res simpatično.

Giro d'Italia 2022 se je končal! Pri nas pa še ne. Imeli smo pripravljenih 10 vrečk z lepimi nagradami in seveda roza kolo Pony. Med nagradami so bili puloverji, polo majice in bidoni Approved, keramične skodelice in stojala za fotkanje koles Kofirajd ter še nekaj malenkosti naših dobaviteljev. Glavno nagradno kolo Pony pa je prispeval Velo Črnuče. Na tega so čakali stari in mladi, ženske in moški, pa tudi nekaj psov je bilo ta čas v lokalu. (hahaha) Izžrebana je bila Irena, ki je tako zavpila, da je njem kuža Arči zbežal pod mizo in ostalo tam dolgo časa. (revček)

Gostje so se razšli, midva s šefom pa sva že začela pospravljati roza rekvizite. Vse rože balone je pobral lokalni zabavljač in jih odnesel neznano kam. (čudak) Torej tri teden smo se zabavali v roza barvah, sedaj malo pavze in nato bomo lokalno oblekli v rumeno!

Do takrat pa se nam pridružite na naših sredinih rundah. Zberemo se vsako sredo ob 16.45, se razvrstimo v različne jakostne skupine, naredimo lepih 50 km in poklepetamo ob kakšni pijači. Na družabnih omrežjih pa sproti objavljamo vikend izlete. Se vidimo!