Prva Velo kolesarska runda sezone!

Prejšnji torek je bil zame zelo naporen dan. Vstajal sem ob 5.30, ob 6.30 začel delati v lokalu in bil v akciji do 16.00. Pa ne zato, ker sem tak deloholik, ampak zaradi pomanjkanja kadra (grrrrrr). Vmes sva s šefom pripravila vse za »Velo kolesarski krog«. Bidoni, geli, prostor za kolesa in kolesarje, … Vse smo lepo pripravili in smo bili kar malo nervozni. Ali bodo prišli, koliko jih bo, ali bo vreme v redu? Da se nikomur ne bo nič zgodilo in da bomo izpolnili obljubo lepega kroga, brez norcev.

Veliko navdušenih kolesarjev in zadovoljnih obrazov

Začeli so se zbirati prvi kolesarji, ki jim ni bilo konca. Prišli so s kolesi in avtomobili. Na parkirišču so pripravljali kolesa in na stranišču je bila gneča za preoblačenje. Zbrali smo se pred lokalom in na hitro sem razložil, kako poteka vožnja. Kdor je hotel, je dobil energijski gel. Že prej sem se odločil, da bomo kolesarili v skupinah. Zbralo se je lepo število 20 kolesarjev, razdeljeni smo bili v dve skupini. Ko sem rekel, da gre z menoj prva skupina, pa tisti, ki se čutijo malo manj močni, je kazalo, da nas bo kar 20 (hahaha). Pa smo se vseeno uspešno zvrstili. Moram priznati, da nam je šlo dobro. Začeli smo prvi. Zaradi odprtja novega trgovskega centra na Rudniku je promet v tem delu Ljubljane obstal. Prebili smo se do Špice ob Ljubljanici. Potrebovali smo malo akrobatskega znanja, a nam je uspelo. V lepem, umirjenem tempu smo se odpeljali do Sostroga in naprej proti našemu vzponu na hrib Pance. Zame je bilo super! Za krmilo sem postavil prijatelja, čigar vožnjo malo poznam in sam sem nas opazoval. Vsakega posebej sem vprašal, ali mu tempo ustreza. Samo toliko, prvič. Dajmo se malo spoznat. Vsi so bili veseli.

In potem se začne ...

Pred vzponom nas je prehitela druga skupina. V njem je šef. Upam, da niso preveč pritiskali in da so še vsi pri močeh. Mahajo nam in žvižgajo. Torej so v redu. Začetni del vzpona smo opravili skupaj. Nato se je peloton začel trgati. Ostal sem zadaj. Pazil sem, da ne bi koga izgubil, zato sem za trenutek postal metla. S Tjašo sva vozili z njenim tempom. Pri kamnolomu mi je Tjaša rekla, naj grem. Tjašo poznam že nekaj časa in vedela sem, da mi ne bo zamerila. Zaradi vremena že en teden nisem bil na kolesu. Malo sem poskočil, se postavil na noge in dvignil utrip. Ahhhhh ustrezalo je. Nekaj ​​naših sem prehitel, pa so bili vsi lepo zbrani na vrhu. Čudovit pogled na toliko kolesarjev. Počakali smo, da so vsi prišli na vrh in si oddahnili. Spust proti Dolam je bil čudovit. Vozil sem čisto zadnji in opazoval to dolgo kačo. Vse lepo, enakomerno. Levi upogib, leva noga navzgor, desni upogib, desna noga navzgor in tako naprej ...

Pri spustu me je prehitel tip na čoperju. Zanimiv tip. Pomaha: "Katera runda je to?" Malo čudno ga pogledam: "Velo kolo kolo!" Tip na helikopterju: "Videl sem. Pridem naslednji teden." Rekel sem resno in strogo, "Ampak s kolesom. "Smejal se je." Seveda!" Vse se je zgodilo med sestopom. Ostali so malo pobegnili. Tiskam predale, zadaj motorist. Vozimo hitro. Pokaže mi luknje na cesti. Ahahaha. No, upam, da naslednjič res pride in bo raje pokazal luknje od kolesa!

Še zadnji vdihi in nekaj "ego tripa" pred ciljem!

Po sestopu smo se spet razvrstili v dve skupini in nadaljevali. Bili smo nekoliko drugačna postava, moja skupina pa je ostala. Začrtano pot smo lepo nadaljevali. Od Škofljice do Iga nam je malo nagajal veter, do Matene malo bolj, proti Ižanki pa je še šlo. Grega nas je v lepem tempu pripeljal do lokala. Je pa malo drugačna zgodba. Fantje so bili v prvi skupini malo bolj živahni in so čez Barje leteli z malo drugačnim tempom kot mi (Hehehe). Vendar so bili srečni kot mi!
Vsak je prejel dve steklenici vode ododobrenega podjetja . Sledila je debata o današnjem jahanju. Te debate ne bom objavil. To je razprava samo za udeležence. Vsi so poskrbeli, da pridejo še kdaj. Poskušal sem poklepetati z vsemi, ki jih še ne poznam, in slišal sem kar nekaj zanimivih zgodb. To naj ostane za drug blog. Spoznal sem, da ima skoraj vsak kolesar v vseh teh letih kolesarjenja neko posebno zgodbo. V življenju sem spoznal veliko ljudi, vendar smo kolesarji malo posebni.

Upamo, da bomo srečali še več kolesarjev, zato vsi vabljeni na naš naslednji Velo Bar kolesarski krog, ki bo v Trnovem v sredo, 13. aprila, ob 17. uri!

Ponosna in zadovoljna!

Otvoritvena Velo kolesarska runda sezone!

Včeraj je bil zame zelo naporen dan. Vstala sem ob 5.30, začela z delom v lokalu ob 6.30 in bila v akciji do 16.00. Pa ne zato, ker sem tak deloholik, ampak zaradi pomanjkanja kadra (grrrrrr). Vmes sva s šefom vse pripravila za Velo rundo. Bidoni, gelčki, prostor za kolesa in kolesarje,... Vse je lepo pripravilo in je bilo kar malo nervozno. Ali bodo prišli, koliko jih bo, ali bo vreme v redu? Da se le ne bo nikomur nič zgodilo in da bova uresničila obljubo o lepi rundi, brez norcev.

Zbralo se je veliko kolesarskih navdušencev in veselih obrazov

Prvi kolesarji so se začeli zbirati in kar ni bilo konca. Prišli so s kolesi in avtomobili. Na parkirišču so pripravljali kolesa, v WC-ju pa gužva za preoblačenje. (Hehehe). Zbrali smo se pred lokalom in na hitro sem razložila kako poteka vožnja. Kdor je želel, je dobil energijski gel. Že pred tem sem se odločila, da bomo vozila v skupinah. Nabralo se nas je dobrih 20 kolesarjev in razporedili smo se v dveh skupinah. Ko sem rekla, da gre z menoj prva skupina in to tisti, ki se počutijo malo manj močne, je kazalo, da nas bo kar 20 (hahaha). No pa smo se vseeno uspešno zvrstili. Moram priznati, da nam je dobro uspelo. Mi smo štartali prvi. Zaradi odprtja novega nakupovalnega centra na Rudniku je promet na tem delu Ljubljane obstal. Prebili smo se do Špice ob Ljubljanici. Potrebovali smo malo akrobatskega znanja, ampak nam je uspelo. Z lepim, umirjenim tempom smo se odpeljali do Sostra in naprej proti našemu vzpončku na Pance. Meni je bilo res top! Na čelo sem postavila prijatelja, katerega vožnjo malo poznam, sama pa sem nas opazovala. Vsakega posebej sem povprašala, če mu tempo ustreza. Samo toliko, za prvič. Da se malo spoznamo. Vsi so bili zadovoljni.

In vse se je začelo...

Pred vzponom nas je dohitela druga skupina. V njej je šef. Upam, da niso preveč tiščali in da so vsi še pri močeh. Mahajo nam in žvižgajo. Torej so v redu. Začetni del vzpona smo odpeljali skupaj. Nato pa se je peloton začel trgati. Jaz sem ostala zadaj. Pazila sem, da koga ne izgubimo in tako sem za trenutek postala metla. S Tjašo sva vozila njen tempo. Pri kamnolomu pa mi je Tjaša rekla naj kar grem. Tjašo poznam že nekaj časa in sem vedela, da ne bo zamerila. Zaradi časa nisem bila na kolesu že en teden. Res sem malo skočila, poapzicala in dvignila pulz. Ahhhhh je pasalo. Prehitela sem nekaj naših, na vrhu pa vsi lepo zbrani. Krasen pogled na toliko kolesarjev. Počakali smo, da so vsi prišli na vrh in si jih malo oddahnili. Spust proti Dolam je bil čudovit. Vozila sem čisto zadnja in opazovala to doooolgo kačo. Vse lepo, enakomerno. Lev ovinek, leva noga gor, desen ovinek, desna noga gor in tako naprej. Na spustu me je dohitel tip na čoperju. Faca. Pomaha: »Katera runda je to?« Malo čudno ga pogledam: »Velo runda!« Tip na čoperju: »Aha, poznam. Sem videl. Pridem drug teden.« Jaz resno in strogo: »Ampak s kolesom.« Se nasmeji: »Itak.« Vse to je potekalo med spustom. Ostali so malo ušli. Pritisnem na predala, za motorista. Šibava. On mi kaže luknje na cesti. Ahahaha. No upam, da naslednjič res pride in bo raje luknje kazal iz kolesa.

Še zadnjih nekaj globokih vdihov in moškega ga pred finišom!

Po spustu smo se ponovno zvrstili v dve skupini in nadaljevali. Bili smo malo drugačna zasedba, ampak moja skupina je ostala zadaj. Lepo smo nadaljevali začrtano traso. Od Škofljice do Iga nam je malo nagajal veter, do Matene še malo bolj, proti Ižanki pa je še kar šlo. Grega nas je z resnično lepim tempom pripeljal do lokala. Tam pa malo drugačna zgodba. V prvi skupini pa so se fantje malo bolje razživeli in so čez Barje prileteli z nekaj drugačnimi tempom kot mi (Hehehe). Zadovoljni pa so bili enako kot mi!

Vsak je dobil dva bidona Approved. Sledila je debata o poteku runde. Te debate ne bom izdala. To je debata samo za udeležence. Vsi so zavarovani, da še pridejo. Potrudila sem se poklepetati z vsakim, ki ga še ne poznam in slišala sem kar nekaj zanimivih zgodb. To pa naj ostane za kakšen drug blog. V vseh letih teh kolesarjenja sem spoznala, da ima skoraj vsak kolesar neko posebno zgodbo. V življenju sem spoznala veliko ljudi, ampak kolesarji smo res malo posebni.

Danes sem tudi vstala ob 5.30 in pričela jutranjim delom v lokalu. Danes sem tudi utrujen. Sem pa zadovoljna, ponosna na vse včerajšnje udeležence, naše in na šefa! Se vidimo naslednjo sredo ob 17.00 pred lokalom Velo bar v ljubljanskem Trnovem.